Slavko Tihec se je rodil 10. julija 1928. Študiral je kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, pri profesorjih Karlu Putrihu, Zdenku Kalinu in Borisu Kalinu, pri katerem je leta 1955 tudi diplomiral. V študijskih letih je deloval v skupini BE-54. Po študiju se je vrnil v Maribor, kjer je deloval kot svobodni umetnik. Leta 1958 je odpotoval v Pariz, kjer se je izpopolnjeval v ateljeju grafika Johnnyja Friedlaenderja. Bil je član umetniškega sveta mednarodnega kiparskega simpozija Forma viva, na katerem je sodeloval dvakrat, leta 1964 na Ravnah na Koroškem in 1973 v Mariboru (Zakotaljena krogla). Sodeloval je na številnih razstavah doma in v tujini, med drugim na Beneškem bienalu leta 1966 in 1980. Bil je član umetniške skupine Grupa 69. Od leta 1969 je poučeval na kiparskem oddelku Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je bil od leta 1979 redni profesor. Za svoje delo je prejel več nagrad, denimo nagrado Prešernovega sklada leta 1967, Jakopičevo nagrado 1973 in 1983 ter Prešernovo nagrado leta 1983. Je avtor številnih javnih spomenikov, med drugim je ustvaril spomenik na Osankarici (1960), spomenik NOB v Mariboru (1975) in spomenik Ivanu Cankarju v Ljubljani (1982). Umrl je 11. februarja 1993 v Ljubljani.