Pobudnika mednarodnega kiparskega simpozija, ki so ga poimenovali FORMA VIVA (živa oblika) in na ta način skovali termin, ki je odtlej v naših krajih obveljal za sleherno nespomeniško skulpturo v javnem prostoru, sta bila vodilna slovenska modernistična kiparja Jakob Savinšek in Janez Lenassi. Na slovenska tla sta v izvirni obliki prenesla idejo umetniškega simpozija v nekdanjem kamnolomu St. Margarethen na Gradiščanskem v Avstriji. Zamisel je naklonjeno podprla tedanja kulturna politika in že leta 1961 sta zaživeli prvi delovišči v Kostanjevici na Krki (ustvarjanje v lesu) in v Portorožu (kamen). Uspešni nacionalni projekt je le tri leta kasneje navdušil Franca Faleta, tedanjega prvega moža ravenske železarne in ljubitelja umetnosti, da je ambiciozno zastavljen simpozij kiparskega oblikovanja v jeklu pripeljal tudi v koroško mesto z bogato fužinarsko tradicijo. Leta 1967 je shemo mednarodnega simpozija Forma viva s kiparskim oblikovanjem v betonu zaokrožilo še delovišče v Mariboru. Ob Mednarodnem grafičnem bienalu in Bienalu industrijskega oblikovanja v Ljubljani je bil simpozij Forma viva pomemben mednarodni umetniški projekt, kot osrednji nacionalni koordinator ga je do konca osemdesetih let preteklega stoletja uspešno vodil osrednji odbor v Ljubljani. Uveljavljena umetnostna prizorišča so kljub nekaterim krajšim ali daljšim prekinitvam delovanja ostala povezana do danes, štiri zaokrožene zbirke monumentalnih kiparskih realizacij vrhunskih ustvarjalcev z vseh koncev sveta pa žlahtno promovirajo idejo »žive oblike« kot univerzalne likovne govorice, ki je povezala države in ljudi.

IZ TRADICIJE V MODERNI ČAS

V prvi polovici šestdesetih let preteklega stoletja je proizvodnja v prenovljeni in razširjeni železarni sredi Mežiške doline doživljala največji razcvet, hkrati z njo pa se je razvijalo hitro rastoče mesto Ravne na Koroškem. Plemenito jeklo je bilo simbolni material industrijske ere, zato ni naključje, da se je ideja, ki jo je na Ravne po naključnem srečanju s predstavniki Forme vive v Ljubljani zanesel kasnejši dolgoletni direktor železarne Franc Fale, tako dobro prijela. A medtem ko so monumentalna kiparska dela v Kostanjevici in Portorožu vseskozi bogatila galerijo skulptur na sklenjeni lokaciji v okolici slikovitega cistercijanskega samostana in na koščku morske obale v Seči, je bila na Ravnah ideja drugačna. Mesto so v šestdesetih letih intenzivno pozidavali z novimi bivalnimi soseskami, zato so kiparji svoja dela ustvarjali za vnaprej določene urbane ambiente, sprva med stanovanjskimi bloki delavskega naselja na Čečovju, kasneje pa na izpostavljenih točkah širšega mestnega okoliša. Izvirna ideja je predvidevala postavitev skulptur na premišljeno izbrane točke mesta, kjer bi kot svojevrstne likovne atrakcije in vedutni poudarki določale izhodišča za urbanistično načrtovanje.

»FABRIKA« KOT PROSTOR UMETNOSTI

V letih, ko so ravenski železarji s ponosom omenjali impozantne številke v več tisoč tonah izmerjene proizvodnje jekla, je bila občasna poletna kiparska delavnica z marljivimi, a ekstravagantnimi in včasih muhastimi umetniki med delavci in lokalnim prebivalstvom včasih sprejeta tudi z ironičnim posmehom, a v prvi vrsti s samozavestno nečimrnostjo, ki se je kazala v izjemnem gostoljubju do gostujočih kiparjev in profesionalnem sodelovanju. Delavnica v odmaknjenem kotu enega izmed dvorišč velikanskega kompleksa tovarne je vsakokrat dajala vtis igrivega semnja, umetniki pa so bili pri uresničevanju svojih zamisli povsem svobodni. Na razpolago jim je bil material za delo, vsakovrstna orodja, tudi velikanska pnevmatična kladiva v kovačnici, ter tehnična pomoč fabriških mojstrov, ki so v delovnem procesu z umetniki stkali prave prijateljske vezi in jih praviloma ohranjali tudi v kasnejših letih. Nazadnje so imeli umetnike vsi radi, vsestransko so jim pomagali na vsakem koraku in občudovali dokončana dela monumentalnih dimenzij.

RAVNE NA KOROŠKEM – MEDNARODNI CENTER KIPARSKEGA SNOVANJA

Prva izvedba Forme vive avgusta in septembra 1964 je bila zamišljena kot enkratna akcija. S skulpturami sedmih kiparjev so nameravali oživiti novo stanovanjsko sosesko na Čečovju, kjer so začeli urejati zelenice, nasade in parke. 

Uspeh prvega simpozija je organizatorje opogumil, da so že naslednje leto povabili k ustvarjalnemu delu nove štiri umetnike. 

Po nekoliko daljšem presledku so leta 1970 v kiparskem »ateljeju« za tovarniško ograjo ustvarjali štirje kiparji, dve dokončani skulpturi pa so prvič postavili tudi v druge kraje Mežiške doline: v Črno in na Prevalje

Po petih letih (kar je postal ustaljen terminski ritem ravenskega simpozija) so se leta 1975 z jeklom in železom spopadli le trije umetniki, med njimi izjemoma ni bilo slovenskega ali jugoslovanskega umetnika.

Na petem mednarodnem srečanju kiparjev leta 1981 sta prvič sodelovali tudi dve ustvarjalki. 

V simpozij leta 1984 vključenim umetnikom so prvikrat določili temo: Mir – nikoli več vojne, saj so njihovo ustvarjanje povezali s praznovanjem štiridesete obletnice poslednjih bojev druge svetovne vojne na Poljani pri Prevaljah.  

Zadnji projekt FORMA VIVA v prvem obdobju pred prekinitvijo so organizatorji izpeljali leta 1989, ko so se že kazali prvi znaki globalne krize v težki industriji, seveda tudi na Ravnah, a so v razmerah, ki na videz niso bile primerljive s tistimi v »zlatih« šestdesetih letih, nastale sijajne skulpture, a katerimi je bila zaokrožena bera prvih petindvajsetih let mednarodnega simpozija.

S podporo Občine Ravne na Koroškem ter nekaterih uspešnih podjetij, ki so izšle iz nekdaj mogočne železarne, so v muzeju po devetnajstih sušnih letih obudili kiparsko srečanje in leta 2008 znova izpeljala simpozij, na katerega je strokovna komisija povabila ustvarjalce, ki so se pred tem že preizkusili na drugih slovenskih deloviščih Forme vive in tam zapustili močan pečat. 

Zadnji simpozij v letu 2014 je potekal v okviru promocijskega projekta Ravne – mesto Forme vive, z uspešno postavitvijo treh novih, sodobno zasnovanih skulptur, pa je simpoziju na severnem kraku mreže štirih slovenskih delovišč znova namenil ustrezno pozornost in mu povrnil nekdanjo veljavo.

FORMA VIVA – SIMBOLNA IDENTITETA KRAJA

Šestintrideset skulptur, ki jih je prav toliko umetnikov – devet Slovencev, pet Japoncev, po trije Angleži, Nemci, Hrvati in Italijani, Američana ter Jugoslovan, Poljak, Makedonec, Avstrijec, Danec, Irec in Kanadčan – ustvarilo na devetih simpozijih med letoma 1964 in 2014, se je vraslo v vizualno podobo središča doline ob reki Meži, kjer so kljub abstraktni likovni govorici postale njegov nepogrešljivi del in simbolni izraz več kot tristo let stare tradicije fužinarstva v teh krajih. Čeprav so v provincialnem industrijskem okolju, kakršne so bile Ravne, idejo umetniškega simpozija vseskozi spremljali zelo različni in nasprotujoči si odmevi, so domačini nenavadne jeklene skulpture vzeli za svoje. Marsikdo se jih je že toliko navadil, da jih niti ne opazi več, a povsem ravnodušnega niso pustile nikogar, o čemer pričajo nekatera bolj ali manj duhovita in tudi hudomušna ljudska poimenovanja posameznih skulptur. Tako so Tihčevo na Čečovju krstili za monštranco, Hoskinovo pri kinodvorani za letalo, Basaldellov kip na Čečovju spominja ljudi na radar, Yoshikawovo na Janečah na polža, v Trudeaujevi skulpturi pri gasilskem domu pa so videli obglavljeno človeško figuro, ki naj bi ponazorila »birokratsko pamet vodilnih v fabriki«. 

FORMA VIVA ZA JUTRI

Pogled v preteklost in umetniška moč ter izpovednost zbirke skulptur Forme vive na Ravnah ponuja primerne temelje za nadaljevanje likovne manifestacije v prihodnje, saj ni pomembna le za ožje domače okolje, temveč kot prestižna mednarodna prireditev z velikim ugledom omogoča prepoznavnost Slovenije na evropskem in svetovnem zemljevidu aktualnega likovnega dogajanja. Kiparstvo je morda celo tisti likovni medij, ki natančno opredeljuje status in lastnosti številnih oblik sodobne umetnosti. Medtem ko je slikarstvo s pomočjo digitalno ustvarjene podobe vedno bolj neoprijemljivo, sta tradicionalna »počasnost« in poudarjena »fizičnost« kiparstva postali svojevrstna prednost v izražanju želja in vizij. Tako na videz okorni, a zelo »resnični« predmeti kiparskega plastičnega oblikovanja svojevrstno skrbijo za nadaljevanje tradicije umetnostnega oblikovanja kot ene najbolj žlahtnih in vznemirljivih izrazov človekove ustvarjalnosti, mednarodni kiparski simpozij Forme vive, ki zna izrabiti to spcifično moč kiparstva, pa se lahko kosa s podobnimi manifestacijami v tujini.

Podjetja za tovarniško ograjo nekdaj mogočne železarne, zlasti Metal Ravne, še vedno skrbijo za potrebno infrastrukturo delovišča, kjer umetniki lahko oblikujejo jeklene skulpture monumentalnih dimenzij, vendar je neusmiljena logika tržne usmerjenosti podjetij v sodobnem času narekovala večjo zavzetost lokalne skupnosti. Občina Ravne je zbirko in simpozij Forme vive znova uvrstila med prednostne in strateške projekte kulturnega razvoja in tisto identitetno točko Raven, ki večstoletno tradicijo fužinarstva s pomočjo plemenitega sporočila umetniške kreativnosti povezuje s sedanjostjo in prihodnostjo.